Kakšna bo vsebina za splet v prihodnjih letih?

Avgust 31st, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: izvirna, uporabna in iskalnikom razumljiva.

Na dolgo: bom po premoru napisal nekaj primerov.

kako pisati za splet

SEO mojstri se od Pandinega udara nekoliko manj zanašajo na avtomatiko. To seveda ne pomeni, da spamanje ni več najdonosnejši sistem za pridobivanje prometa in posledično služenje denarja. Vendar je povpraševanje po izvirnih besedilih v zadnjih dveh letih opazno naraslo. Narasli so tudi honorarji. Pisanje za splet je dokaj specifična spretnost, ki še ni povsem določena, upam pa si trditi, da tudi nikoli ne bo, saj se splet kot medij zelo hitro spreminja, nenehno se pojavljajo nove niše, in za pisca za spletne strani bo v vsakem primeru treba veliko prilagodljivosti.

Zdolgočasen študent, ki mu naročiš ‘nekaj v zvezi s kopalnicami, petkrat po petsto besed, do jutri zjutraj’, ni več najbolj iskan profil. Vsaj, če imamo kolikor toliko izdelano strategijo.

V prihodnje se bo vse bolj pričakovalo pravo obrtno spretnost pisanja člankov. Za informativne članke veljajo ena pravila, za prodajne druga. Pisci se bodo temu primerno specializirali.

Kot trenutno kaže, tudi podporna besedila s sto petdesetimi besedami in keywordom v naslovu kmalu ne bodo več kaj prida vredna. Vse več uporabnikov poroča o večjem uspehu daljših besedil, čeprav strogega pravila tu ne gre pričakovati. Ga tudi do sedaj ni bilo. Wikipedijin zmazek z dvema vrsticama bo vedno sesul še tako dober članek z repom in glavo, ker ima ta spletna enciklopedija pač tako veliko avtoriteto.

Toda dolg članek bo Wikipedijo vse lažje premagoval z longtajli. Poleg tega se iskalniki vse bolj zavedajo, da spamerji načeloma še vedno ne pišejo dolgih člankov, zato lahko daljši izdelki lažje dobijo avtoriteto vsaj za longtajle.

Naročniki besedil za splet se že zavedajo, da pisanje, prijazno iskalnikom, zahteva vsaj osnovno SEO znanje. to pomeni nekaj znanja Adwordsa, nekaj on-site optimizacije (od H1 do H7) in  celo nekaj malega o backlinanju.

Po drugi plati so za besedila, namenjena socialnim mrežam, v igri druga pravila, še posebej se pozna, če znajo pisci postaviti udarne naslove (Yahoo je krasen primer skladovnice člankov brez prave vsebina, ki pa kasirajo prav zavidljivo število klikov – vsaj pri športu je tako).

Ker se bo specializacija še stopnjevala, eno besedilo pa že zdavnaj ne prinaša uspeha, saj se namesto spletnega naslova z eno stranjo po novem postavlja takoimenovane sile, ki so podprti s kopico raznolikih backlinkov, prihajajo v ospredje poklici, ki jih še včeraj ni bilo. Vsebinski strategi, mojstri spletne promocije, upravljalci profilov na spletnih omrežjih, … Vse to so poklici, ki šele prihajajo, zanje ni treba visoke izobrazbe, urne postavke pa se vrtijo od dvajset evrov navzgor (no, pri nas smo malce skromnejši).

Vsekakor nas čaka zanimiva prihodnost, in glede na to, da klasični časopisi počasi umirajo, je tole gotovo priložnost za mlajše, prilagodljivejše in agresivnejše.

Ne pozabimo, da gre pri tem tudi za delo na daljavo (sam sem bil vedno ljubitelj dela v copatih), ki nima fiksnega delovnega časa in ni omejeno s klasičnimi mejami.

Vem, natrosil sem veliko novih ali vsaj manj znanih pojmov. Bom naslednjič pojasnil, kaj pravzaprav je silo, ker zadeva očitno deluje in je prav, da jo spoznate.

  • Share/Bookmark

Kakšni so trendi objavljanja in uvrscanja besedil na spletu?

Julij 29th, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: več bo treba delati za manj denarja.

Na dolgo: Zadnjič sem že pisal o pričakovanih spremembah v algoritmih iskalnikov. Seveda nimam kristalne krogle, a pogled v preteklost kaže dokaj očitne trende.

kakšen-bo-search-marketing-v-prihodnje

1. Če se je dalo včasih za skoraj vsako ključno besedo doseči odlično pozicijo v rezultatih iskanj, če si le imel dovolj linkov, bo v prihodnje očitno več poudarka na drugih faktorjih. Linki bodo seveda še vedno pomembni, a avtomatizacija v stilu eks rummerja ali skrejp boksa ne bo več zagotavljala dobrih rezultatov. Sledov je preveč in prelahko jih je odkriti. Po drugi plati je Gugl vrgel milijarde v programe za semantiko, se pravi, da poizkušajo določiti vzorce v besedilih. Naključne premetane besede ukradenih besedil, v katere so SEO mojstri vrinili cijano besedno zvezo z linkom, ne bodo več dovolj. Treba bo uporabiti ‘prave’ besede, ki bodo med seboj logično povezane, vmes pa bo treba dati čim bolj raznolike linke.

Če dam poenostavljen primer: ko pišemo o tortah, bodo iskalniki v besedilu pričakovali tudi omembo sladkorja, kalorij, maščob in tako naprej, vse skupaj pa v povezavi z obnašanjem iskalca (ljubiteljski pek išče drugačna besedila o tortah, kot nutricionist, ki piše strokovne članke o prehrani, čeprav morda v nekem trenutku vtipkata enako besedno zvezo) vpliva na končno razvrstitev zadetkov na točno določenem računalniku. Študij semantike bo torej dobil prednost pred poznavanjem pehapeja ali jave.

2. Vse več časa in energije bo treba vlagati v socialna omrežja. Velike blagovne znamke so tukaj naredile že veliko, čeprav večina še vedno kar precej na slepo strelja. To je tudi razumljivo, saj se pravila tako hitro spreminjajo, da je res težko izdelati jasno strategijo, kaj šele izpeljati načrtovano. Nekateri že potročajo o Fejstbuku kot glavnem viru prometa, ocene v začetku leta pa so bile (ne vem točno, za katero skupino ponudnikov vsebin), da jim FB prinaša kar 25 odstotkov prometa, Pinterest kakih sedem in Tviter približno en odstotek. Poznavanje socialnih omrežij je ena najbolj poslovno obetavnih veščin, in če imate doma mulca, ki raztura na Fejstbuku, zna pek socialnih mrež organizirat žur ali podpisovanje peticije, imate vsekakor nekoga, ki bo v nekem trenutku gotovo dobil boljšo priložnost, kot njegov vrstnik, ki sicer zna igrati na violino, a ni ravno prvi med prvimi.

3. Vsebina se bo morala prilagajati socialnim omrežjem, ki niso le vir prometa, ampak dajejo tudi vse več signalov iskalnikom, ki razvrščajo vsebino tudi glede na število lajkov tvitov in plusov. Ker pa so omrežja različna, bo treba isto vsebino ponuditi v več različicah. Izrazit poudarek na grafiki bo zadovoljil uporabnike Pinteresta, zelo kratki povzetki z relevantnimi linki bodo za Tviteraše, Fejstbukovci bo pričakovali nekoliko, pa ne veliko daljše odlomke, itd. Widgeti za deljenje po družabnih omrežjih bodo obvezni del repertoarja uspešnih spletnih strani in verjetno dober vir zaslužka za računalničarje, ki so svoj talent sicer doslej porabljali za spamanje po forumih in blogih naivnih uporabnikov.

4. Lastniki spletnih strani bodo morali več časa in energije porabiti za sklepanje zavezništev, podobnih poslovnim zvezam iz resničnega sveta. Namesto izmenjave linkov in občasnega gest bloginga, bo treba kdaj stopiti skupaj tudi za kakšno nagradno igro na kakšnem portalu ali skupno produkcijo videa ali podcasta. Pravi ljudje bodo sklepali prave posle z drugimi pravimi ljudmi, pri tem pa bo treba premagovati različne ovire, od predsodkov, ki jih imajo drug do drugega ljudje različnih starosti, do nenehno spreminjajočih pravil na webu na splošno in vsakem njegovem delu posebej, pa seveda paziti na zakonodajo, ki se s prehodom meja (ena največjih lepot, pa tudi prekletstev interneta) še dodatno zapleta.

5. Vse več surfanja po netu bo prek mobilnih naprav. Pametni mobiteli in tablice bodo v nekaj letih skoraj samoumevni, prenosi vse hitrejši, zahteve uporabnikov po nenehnem dostopu do informacij vse večje. Responsiv dizajn splentnih strani je že zdaj obvezen, čeprav še marsikomu na tem področju ne gre prav dobro od rok, treba pa bo prilagajati tudi vsebino – uporabnik prek mobilnika v večini primerov ni razpoložen za branje tako dolgega članka, kot uporabnik, ki se v udobni službi nasloni v svoj spinalis in članek v miru prebere (nato pa še pokomentira na svojem FB profilu), ker je vendar danes malo kasneje prišel in mora to nadoknaditi tako, da z delom tudi malce prej zaključi.

No, kar veliko sem omenjal vsebino. Kakšna naj bi bila v prihodnje, se pravi v prihodnjih letih – prihodnjič.

  • Share/Bookmark

Kako se bo spreminjal Googlov algoritem?

Junij 30th, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: še policija ne ve.

Na dolgo: tega seveda ne ve niti Google sam, a trendi so kar precej jasni.

kako bo google razvrscal strani

Tule je nekaj izhodišč za napovedovanje prihodnosti:

1. Google že od nekdaj preganja spam, zato bo to počel zelo verjetno tudi v prihodnje.

2. Googlov iskalnik je dejansko agencija za oglaševanje, zato bo poskušal prikazati rezultate, ki bodo čim bolj po meri uporabnika.

3. Vse več ljudi prek brskalnikov išče neposredne odgovore na vprašanja, namesto strani, kjer bi se dalo odgovore najti.

4. Vse več ljudi med brkanjem uporablja pametne telefone, tablice in drugo raznovrstno elektronsko ropotijo.

5. Vse več ljudi namesto Googla uporablja iskalnike družabnih mrež, kot so FaceBook, Twitter, Pinterest in podobni ponudniki.

Kaj se bo torej v prihodnje dogajalo z Googlovim algoritmom?

1. Z Googlovima Pando in Pingvinom je postalo jasno, da se bo spammerje odslej preganjalo še malce bolj resno. Prav tako je jasno, da bodo spammerji, ki so majhnjni, okretni in domiselni vedno korak pred orjaškimi korporacijami. Za vsakega uničenega spammerja se vedno pojavita dve nova. Spremembe algoritmov bodo torej predvsem vse bolj grenile življenje poštenim imetnikom spletnih strani, ki na katere Google glede kot na ‘postransko škodo’. Na Pando in Pingvina z vsemi njunimi napakami so relativno dobro odporne samo zelo močne in avtoritativne strani, kot so veliki novičarski portali (ki dejansko uporabljajo klasične black hat tehnike), wikipedia (ki ima ogromen odstotek vsebine brez dovoljenja preprosto copy-pastan iz drugih virov) in mega korporacije (ki vsebino običajno outsourcajo – zelo pogosto black hatterjem in promovirajo po različnih od Googla relativno neodvisnih kanalih). V vseh treh primerih gre za strani, ki že v osnovi niso življenjsko odvisne od Googlove milosti.

2. Google kljub nenehnemu posodabljanju politike zasebnosti poskuša dobiti čim več osebnih podatkov svojih uporabnikov, te podatke tudi poskuša združevati (en račun za vse Googlove storitve, anybody?), kupuje in razvija operacijske sisteme za mobilnike (danes si težko predstavljamo karkoli bolj zasebnega) in glede na zbrane podatke seveda tudi prilagaja svoje lestvice rezultatov. Google plus je prav tako korak v to smer, vendar kljub ogromnemu vložku časa, znanja in denarja zadeva nikakor ne steče, kot so si zamislili.

3. Smernice je jasno pokazal Kolibri (Hummingbird), upam pa si napovedati, da bo veliki G v prihodnje nakupil nekaj enciklipedij in podobnih virov informacij, iz katerih bodo uporabnikom podajali odgovore neposredno, se pravi brez nepredvidljivih ustvarjalcev spletnih strani. Tako bodo tudi lažje nadzirali vse, kar je povezani z relevantnimi reklamami.

4. Google že od začetka spremlja dogajanje na strani, ki jo uporabnik obišče. Ali s strani klikne na kakšno drugi stran prek na najdeni strani ponujenega linka? Se vrne nazaj na seznam zadetov? Koliko časa preteče do klika? In tako naprej … Ti podatki (zloglasni bounce rate, CTR, čas nalaganja strani itd.) bodo v prihodnje še pomembnejši, ob optimizaciji (na primer responsive templati, slike, ki se hitro naložijo, relevantni linki) pa bodo v igri vedno tudi bolj ali manj prebrisani plug-ini, ki uporabniku, če pride na neko stran, preprečujejo, da bi jo prehitro zapustil, ali celo ne dovolijo vrnitve na seznam zadetkov.

5. Google v algoritem že vstavlja merilnike socialne aktivnosti na posameznih straneh (število lajkov, tvitov šerov itd.), zaradi relativno neuspešnega Google plusa pa verjetno razmišljajo tudi o nakupi kakšne mreže. Z nakupom YouTuba so recimo kar dobro zadeli, saj imajo znotraj njega ogromno prometa in tudi lepe dobičke. Podobno je Yahoo napravil s Tumblerjem in so zaenkrat tudi kar zadovoljni. Bo morda Google kupil še katero od velikih mrež?

O.k:, toliko o očitnih trendih. Zdaj pa je na vrsti vprašanje kako nanje odreagirati. O tem prihodnjič.

  • Share/Bookmark

Kakšna naj bo strategija za uspeh na spletu?

Maj 31st, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: jasna in izrazito usmerjena v doseganje zastavljenih ciljev.

Na dolgo: bralci tega bloga jo pravzaprav že poznajo, a jo bom vseeno na kratko povzel.

nacrtovanje spletne strani je podobno sahu

Kot v vsakem poslu, je tudi pri spletnem najprej treba nekaj časa posvetiti raziskavi trga. Ali naše blago ali storitev v resnici kdo potrebuje? Kakšnih zaslužkov si lahko obetamo? Kakšna je konkurenca?

Če se nam zazdi, da smo našli pravo stvar, se lotimo spletne strani:

1. Raziščemo ključne besede, ki bi nam lahko prinesle stranke. Pri raziskovanju mislim na resno delo, ne pet minut pred Guglovim kw planerjem. Ob glavni ključni besedni zvezi jih moramo najti še veliko, ki so z njo bolj ali manj v sorodu. Če jih je nekaj tisoč, in če se konkurenca z njimi ne ukvarja, je to vsekakor dober znak.

2. Izberemo primerno ime domene. Takoimenovani exact match domain name že nekaj časa ni več v modi, a v nekaterih primerih morda še deluje. Če je niša dovolj ozka, je verjetno smiselno v ime vtakniti nekaj, kar je vsaj malo povezano s tistim, kar prodajamo, in se ne kar zagnati v takoimenovani branded name, ki nas bo na začetku le oviral.

3. Začnemo s pisanjem vsebine. Za to potrebujemo čim zajetnejši seznam ključnih besed in dobro premišljeno taktiko objavljanja. Bomo zmogli napisati vsak dan nekaj novega? Vsak drugi dan? Enkrat tedensko?

4. Ko je vsebine že nekaj, na primer pet indeksiranih strani, začnemo z grajenjem linkov in drugimi načini promocije. Dandanes je to smiselno v navezi z aktivnostjo na družabnih omrežjih. Ko iskalniki vidijo aktivnost na FB-ju, Pinterestu in sorodstvu, se tudi linkanje ne zdi sumljivo.

5. Svoj promet in uvrstitve na lestvici redno spremljamo in po potrebi tweakamo, oz. retro fitamo vsebino. Ob spremljanju dogajanja v zvezi z našimi ključnimi besedami se bo gotovo pojavilo še nekaj zanimivih ključnih besed. Morda celo nova niša, vredna nove strani, kjer lahko ponovimo vajo od začetka? Ob spremljanju dela konkurence se poskušajmo naučiti kaj deluje in kaj ne, spotoma pa se bo skoraj zagotovo našla tudi kakšna zanimiva možnost sodelovanja.

Čeprav je morda videti preprosto, je v praksi vse skupaj precej težje. Rezultati se pogosto pojavijo šele čez nekaj mesecev. Verjetno pa vas tare še eno vprašanje.

Kaj, če se pravila ponovno spremenijo? Gugl je znan po svoji muhavosti in premetavanju rezultatov. Pravila, ki tako ali tako niso bila nikoli znana, se nenehno spreminjajo. V povprečju se njihov algoritem (formula za določanje razvrstitve spletnih strani v seznamih rezultatov iskanj) spremeni več kot petstokrat (!) letno, se pravi skoraj dvakrat na dan.

O tem prihodnjič.

  • Share/Bookmark

Kakšni so moji cilji na spletu?

April 30th, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: naj bodo izvedljivi, časovno omejeni in merljivi.

Na dolgo: vsak lastnik spletne strani, bloger in celo spammer naj si zada cilje, saj brez ciljev le-teh skoraj ne morete doseči. Naj bodo zapisani in prav nič ne bo narobe, če jih vsake toliko pregledamo in postavimo nove. Ljudje se namreč spreminjamo in naše želje prav tako.

kako-uspem-na-spletu

Jasnejši so cilji, lažje jih bo uresničiti

1. Cilji naj naj bodo izvedljivi. Nič ni narobe, če smo ambiciozni, celo nasprotno, a neke meje si vendarle postavljajmo. Popoln začetnik na spletu pač ne more reči: Odprl bom blog in z njim v letu dni zaslužil milijon evrov. Bistveno bolj smiselno je reči: odprl bom blog, vsak teden objavil nekaj novega, vsaka objava bo dolga vsaj tristo besed in bo imela vsaj eno sliko, bloga pa obom promoviral tako, da bom vsak dan teden obiskal vsaj pet zanimivih blogov drugih uporabnikov in pri vsakem poskusil pustiti zanimiv komentar. Pri takšnih ciljih, če jih bomo seveda uresničili (pretežki res niso), se bo že čez nekaj mesecev pokazala bistveno jasnejša slika o naših zmožnostih in morda potem lahko ciljem dodamo: V naslednjem letu bi rad z blogom zaslužil prvih sto evrov. ali: V naslednjem letu bi rad število obiskovalcev svojega bloga povečal na sto dnevno, kar bo okrepilo mojo prepoznavnost, oz. prepoznavnost izdelka / storitve.

2. Že v prejšnji točki sem nenehno poudarjal element časa, ki je morda najpomembnejši faktor na poti uspeha. Beseda dolgoročno se sicer lepo sliši, a dolgoročno smo vendarle vsi mrtvi. Svoje cilje torej vedno postavljajmo v časovne okvirje. Verjetno se bo hitro pokazala potreba po različnih ciljih v različnih časovnih okvirjih. Kratkoročno morda želimo vsak teden pridobiti vsaj eno novo zvezo na LinkedInu, dolgoročno (na primer v roku enega leta) pa nas verjetno bolj zanima sklenitev vsaj ene pogodbe, ki nam bo prinašala dodatnih sto ali petsto evrov mesečno. Morda nas kratkoročno zanima predvsem povečanje prometa na naši spletni strani, dolgoročno pa je veliko bolj smiselno postavljati cilje v zvezi s konverzijo, se pravi povečati prodajo, dobiti več naročnikov, izboljšati CTR na spletni strani, kar bo vse veliko lažje meriti in doseči ob večjem prometu. Brez prometa tudi o njegovi kakovosti najbrž ni smiselno razpravljati.

3. Vedno si določajmo jasne cilje (kot smo tudi videli zgoraj), ker so le jasni cilji merljivi. Na spletu z dobro analitiko lahko delamo prave čire čare. Če se pot do uspeha vedno začne z idejo, nato nadaljuje s postavitvijo strani in z ustvarjanjem vsebine, ki jo moramo seveda še optimizirati in promovirati, je zadnja na potezi vedno analitika, ki nam redno poroča, kaj deluje in kaj ne. Če je proizvajalec nekega izdelka na primer v dvomih, ali bo kupcem bolj všeč rdeča ali oranžna embalaža, lahko seveda najame kup strokovnjakov, ki bodo podajali svoja mnenja, a v praksi je običajno najbolje kupcem ponuditi obe embalaži in nato izmeriti njihov odziv (ali z vprašalniki ciljni skupini ali kar s prodajo manjše količine).

Če se torej pogosto sprašujemo kako uspeti, bi moralo biti zdaj malce lažje: najprej si določimo cilje.

  • Share/Bookmark

Kako povečati krog prijateljev, oz. sledilcev (followerjev) na spletu?

Marec 31st, 2014 by pisanjebesedil

1. Na kratko: z vztrajnostjo in nekaj preprostimi triki.

2. Na dolgo: vztrajnost je znana, čeprav ne najbolj priljubljena lastnost, trikov, pravzaprav osnovnih pravil, pa bom nekaj naštel v nadaljevanju.

kako dobiti vec followerjev

Kdor tale blog spremlja že dalj časa, verjetno že ve, da nisem velik ljubitelj socialnih omrežij. Zahtevajo veliko časa, dejavnost na njih daje kratkotrajne rezultate in zelo težko se prenaša v rezultate iskanj na Guglu in tovarišiji.

Po drugi plati pa je promet pač promet, in če kupec v spletno trgovino pride prek YouTuba, Pinteresta, Facebooka ali Twitterja, njegov denar ni nič manj vreden od denarja kupca, ki pride z Guglom. In še tveganje se v tem primeru malo porazdeli, ker nikoli ne veš, kaj bo prinesla prihodnost (beri: boš prišel na blacklisto). Zelo verjetno se tudi zdi, da bodo znaki aktivnosti, oz. priljubljenosti na socialnih omrežjih v prihodnosti vendarle igrali malo večjo vlogo pri izračunu ratingov v iskalnikih. Če ne bi bilo tako, v Google Plus ne bi bilo vloženo toliko dela in denarja.

No, tule so nekatere stopničke, ki nam lahko pomagajo pri pridobivanju prijateljev in sledilcev v socialnih omrežjih:

1. Ustvariti si moramo svoj profil

Vem, sliši se smešno preprosto, a brez profila ne gre. To ne pomeni le registracije, ampak tudi sliko, nekaj besed o sebi, včasih je zaželjena tudi izobrazba, morda seznam najljubših knjig in tako naprej. Pri vsakem socialnem omrežju je drugače, a splošna pravila so enaka: v profilu naj bo čim več podakov o lastniku profila, kako daleč v razkrivanju intimnih podrobnosti pa kdo želi iti, se seveda odloči sam. Pravilo, ki vedno velja – kar je objavljeno na internetu, ni NIKOLI več zasebno.

2. Dajajmo skupnosti

Kot je v blogosferi logično, da pišemo objave, je tudi na vsakem socialnem omrežju logično, da nekaj objavljamo. Nekatera omrežja dovolijo le objavo slike ali linka z nekaj spremnimi besedami, pri drugih lahko objavimo krajše romane, v vseh primerih pa je zelo pomebno, da se naša aktivnost vidi v takoimenovanem feedu, ki je dostopen drugim uporabnikom. Nikoli ne objavljajmo le svojih vsebin, ker je smisel deljenja v tem, da delimo, se pravi, objavimo tudi kaj, kar so ustvarili našii prijatelji, ali pa je našim pijateljem zgolj všeč. Lajkanje, apvoutanje, šeranje, retvitanje, repinanje in druge domislice so del aktivnosti na socialnih omrežjih.  So močna orožja in neumno bi bilo, če bi se jim že vnaprej odrekli. Če sčasoma ugotovimo, da nekatere dejavnosti dajejo boljše rezultate od drugih, seveda porabimo več časa za ‘donosnejše’, a se vsemu ostalemu, posebej pa ne prezkušanju novega, nikar ne odrecimo.

3. Opazujmo dejavnost drugih

Posebej veliko se lahko naučimo od uporabnikov, ki so po določenih kriterijih (za vsako omrežje so drugi, poleg tega končno mero postavljamo sami) uspešnejši od povprečja. Guy Kawasaki ima na primer prek šest milijonov sledilcev na Gplusu. Vsekakor možak, katerega obnašanje velja opazovati. Opazujemo, kaj so naredili tovrstni uspešneži, da so sprožili določen odziv, na primer debato s stotinami komentarjev, ki je morda na določeno stran poslala kopico radovednih obiskovalcev. Bi lahko kaj podobnega nekega dne ponovili sami?

4. Sledimo aktivnim uporabnikom

Če nekdo že mesece ni ničesar objavil, mu nima smisla slediti. Če pa je njegova dejavnost živahna, ima aktivne prijatelje, se vključuje v razprave, morda celo vodi kakšno interesno skupino, je to vsekakor oseba, ki se jo splača dati na seznam tistih, ki jim sledimo, ali bi jih radi pofrendali. Taka oseba je običajno zelo zaposlena in nas sprva ne bo niti opazila, a njegovi prijatelji nas morda lahko sprejmejo za svoje, če se bomo v debate vključili pametno, kar pomeni na vljuden in konstruktiven način. Če nam je določena objava všeč, pritisnimo lajk ali plus, če nam je zelo všeč, jo retvitnimo ali šerajmo, če imamo kaj pametnega (ali vsaj duhovitega) dodati, naredimo to, če pa nič od tega, se ne vmešavajmo. Raje poiščimo kaj, kar nam je všeč.

Osebno imam kar nekaj izkušenj z Web 2.0 stranmi, pa lahko rečem, da je pozitiven odziv veliko verjetnejši, če imamo opravka s starejšimi kot z mlajšimi (morda so na internetu stareši bolj zaradi druženja, mlajši pa bolj zaradi denarja?), z ženskami kot z moškimi (komunikacijske sposobnosti, posebej na področju takoimenovanega small talka, so pri ženskah bistveno boljše), z Azijci kot z Evropejci (morda zaradi karme?), bo pa to moral preizkusiti in analizirati vsak sam.

5. Vztrajajmo, a ne težimo

Ne pričakujmo, da bomo že prvi teden pridobili sto sledilcev. Končna števika niti ni bistvena, ker je en aktiven sledilec seveda več vreden od tisoč fiktivnih. Postavimo si neke realne cilje, na primer tri sledilce na teden, ob porabi petnajst minut na dan, ali kaj podobnega, nato pa počasi povečujmo zahteve. Previsoki cilji nas lahko ob skromnih rezultatih odvrnejo od uporabe, še preden se zavemo pravega potenciala določenega socialnega omrežja. Poleg tega nas prevelika agresivnost, na primer v pošiljanju prošenj za prijateljstvo ali komentiranju, uvrsti med spamerje in nam lahko lastnik omrežja uporabo prepove.

Sčasoma si bomo gotovo ustvarili krog zanimivih prijateljev, oz. sledilcev, kar ni nič drugega kot večje število zvez (in brez zvez se danes nikamor ne pride)  in z njihovo pomočjo bodo naši cilji na spletu vsekakor lažje uresničljivi. Če cilje seveda imamo

  • Share/Bookmark

Ali imamo opravka s spletnim goljufom?

Februar 27th, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: nikoli se ne ve.

Na dolgo: na srečo si lahko vsaj pomagamo z nekaterimi izdajalskimi znaki.

kako-prepoznati-prevaro-na-internetu

Priložnost ali prevara?

Žal so časi, ko so barabe nosile črne in poštenjaki svetle klobuke, mimo. Preprost pogled na spletno stran, ki obljublja zaslužek, ne bo dovolj. Spletno mesto je lahko videti povsem legitimno, pa se z njim lahko prav hitro opečemo. Na tem mestu ne bom omenjal spletnih naslovov, ki vam pošiljajo zlonamerne kode, ker to ni tema tega bloga, bom pa pokazal nekaj načinov, kako posumiti, da s spletno stranjo, na kateri se nahajamo in nam nekaj ponuja (po možnosti zaslužek), nekaj ni v redu.

Najprej stran dobro prelistajmo in nato poskusimo odgovoriti na anslednja vprašanja:

1. Ali gre le za eno stran z morda dvemi ali tremi podstranmi, ali je na spletnem mestu ogromna količina vsebin, ki ni mogla nastati v kratkem času in je že sama po sebi dokaz, da latnik strani ‘misli resno’?

2. So na spletni strani podatki o lastniku, oz. upravljalcu strani? Se da  z njim priti v stik tudi po telefonu in navadni pošti ali le prek spletnega obrazca?

3. Če ima stran veliko vsebine, je ta vsebina izvirna, ali ukradena od drugje? (To lahko preverimo tako, da naključno izberemo vrstico, jo v narekovajih vnesemo v okno iskalnika in preverimo, če se ista vsebina pojavlja na več mestih. Če se isto zaporedje besed ponovi enkrat, dvakrat, ni panike, sicer pa se lahko vprašamo, ali gre za takoimenovani syndicated content, ali navadno krajo. Vajo ponovimo na več podstraneh.)

4. Je vsebina kakovostna, ali gre za čudna zaporedja stavkov, ki jih je sestavil nekdo s pomanjkljivim znanjem jezikaa ali pa kar avtomatika v stilu Guglovega prevajalnika? Če imajo strani možnost komentiranja ali druge, sorodne interakcije z obiskovalci, ali so ti komentarji moderirani?

5. Je osebje, ki skrbi za stran, predstavljeno tudi z imeni, priimki, fotografijami in FB profili? (To seveda ne pomeni nujno, da imamo opravka s pravimi ljudmi, a če nas že misli nekdo ogoljufati, naj se vsaj potrudi.)

6. Lahko lastnika strani preverimo v kateri od zunanjih baz? (Vse pravne osebe v Sloveniji so na primer vpisane v bizi.si in tam natanko piše kdo, kdaj in s kom.)

7. Preverimo lastnika spletne strani na who.is. (Tam piše kdo je registriral domeno, kdaj in za koliko časa, ali pa piše, da se noče razkriti.) Če je spletna stran stara kakšno leto ali več, jo preverimo še v archive.org in sicer v rubriki wayback machine, kjer lahko pogledamo izgled strani v preteklosti, kar spet lahko sproži sume ob zelo velikih spremembah (v vsebini, ne v izgledu, ki se skozi leta vendarle pričakovano menja).

8. Kaj o spletni strani, ki jo preiskujemo, pravijo drugi? (Vtipkamo ime spletne strani in pogledamo, kaj kažejo rezultati, spet vtipkamo z  dodano besedo scam in spet pogledamo, kar vržejo rezultati. Vtipakmo ime z dodano besedo review in preverimo itd.)

9. Če smo ob zgornjih preverjanjih ugotovili, da ima ista oseba (fizična ali pravna) v lasti več spletnih strani, preverimo še te.

10. Obiščemo ahrefs.com in vnesemo spletni naslov (za malo boljše preverjenje priporočam brezplačno registracijo in nekaj potrpežljivosti, ker lahkobrezplačni uporabnik naredi le deset poizvedb na dan in vsak klik šteje kot poizvedba. Malo več o uporabi ahrefs.com bom spisal ob kaki drugi priložnosti.

Če je vse videti v redu, morda velja tvegati in se lotiti dela. Ampak to je šele začetek …

  • Share/Bookmark

Katere spletne strani nam lahko prinašajo zaslužek?

Januar 31st, 2014 by pisanjebesedil

Na kratko: Vsaka.

Na dolgo: Bom naredil malo uvoda in jih potem nekaj naštel.

kako zasluziti na internetu

Zadnjič sem pisal o Wikipediji, ki je izjemno dragocena in prikladna alternativa dragim in tudi sicer pogosto nepraktičnim enciklopedijam, a žal za resno znanstveno delo povsem neuporabna. Če kdaj naletim na debato in nekdo od udeležencev kot argument navrže link z Wikipedije, takoj vem, da mu je šolski sistem uspešno uničil vsako trohico kritičnega razmišljanja. Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki ustvarjajo to spletno enciklopedijo, žl vsak dan znova ugotavljam (ker so njene strani pač redno pri vrhu rezultatov) kako se sposobni posamezniki v množici dejavnih amaterjev hitro izgubijo in vsak podatek s tega naslova zahteva preverjanje v bolj zanesljivem (a pri spletnih iskalnikih manj priljubljenem) viru.

Pisal sem tudi, da pisanje za to spletno mesto ne prinaša avtoritete (ni čisto res, linki z Wikipedije po mojih izkušnjah vendarle pomagajo pri uvrščanju, pa čeprav ne prepuščajo PageRanka) ali zaslužka (razen tam zaposlenemu osebju). Obljubil sem tudi alternative (glede zaslužka).

Vseh seveda ne znam in ne morem našteti, a nekaj jih bom navrgel za primer, da se morda komu odprejo obzorja.

Prva možnost zaslužka, s katero se spozna spletni mojster – začetnik, je verjetno Guglov AdSense. Postaviš spletno stran (za silo je dober že kar blog na Bloggerju – znan tudi kot Blogspot), nanjo nalepiš reklame, ljudje jih klikajo in zvečer samo še prešteješ novce. V teoriji se sliši krasno, v praksi pa ne deluje ravno tako. Med hudo konkurenco je težko najti vsebino, ki bi dobivala promet in prikazovala reklame, ki bi jih ljudje za povrh še klikali. Mnogi so poskušali, mnogi še vedno, a ob nenehnem prilagajanju Guglovim muham, med katerimi je dosmrtna izključitev iz njihovega program za oglaševanje le ena izmed mmnogih, je vse skupaj komaj vredno truda.

Po drugi plati je na spletu milijone (ja, milijone) uporabnikov, ki poskušajo kaj prodati in so pripravljeni plačati imetnikom strani, ki jim pripeljejo kupce. Se pravi, da reklame lahko zaračunamo njim, namesto Guglu (pozor: najprej jih moramo najti, nato izpolniti svoj del posla in na koncu še izterjati), ali pa nam za naš trud izplačajo primerno provizijo (spet ista zgodba). Seveda lahko take posle izpeljemo tudi prek posrednikov kot so ClickBank, Commission Junction in drugi, kar pa zmanjša dobiček, poveča konkurenco in, khm, še vedno nismo izpeljali poglavitnega dela posla – pripeljali strank.

Se pravi, da se moramo naučiti prodajati. In ocenjevati tržišče (konkurenca, možnost ustvarjanja dobička). Ob vsebinskem in tehničnem delu spletne strani je to kar nekaj časa in znanja. Ko znanja končno nekaj osvojimo, ugotovimo, da potrebujemo za uspeh na spletu predvsem avtoriteto. Poenostavljeno se jo lahko meri s PageRankom, a je to res zelo poenostavljeno.

Na srečo so na spletu tudi strani, ki avtoriteto že imajo. Imajo tudi tehnično dodelano platformo, na katero postavimo svoje članke in reklamiramo izdelke (ne ravno vsega, pa vendar), pa z nekaj spretnosti in zahvaljujoč že obstoječi avtoriteti tudi kaj zaslužimo. Takšne so takoimenovane revenue sharing strani, kot so HubPages, Squidoo, Wizzley, Zujava, InfoBarrel, Seekyt, … Vsaka ima svoja pravila, vsaka svoje težave in na vsaki le majhen odstotek avtorjev služi omembe vreden denar (nad tisoč dolarjev na mesec, vsak mesec).

kako zasluziti na internetu

Te strani so mi osebno zelo všeč, ker se na njih lahko zelo hitro povežemo z zelo različnimi ljudmi, od katerih se lahko ogromno naučimo, z nekaterimi pa tudi poslovno povežemo (ja, tudi guest post je poslovna priložnost). Vseeno imamo na takšnih straneh premalo nadzora in naj bi služile le kot vmesna, recimo vajeniška faza na poti služenja denarja. Recimo, če hočemo na primer na Squidooju zaslužiti tisoč dolarjev s prodajo izdelkov na Amazonu, moramo prodati kar za 25 tisoč dolarjev blaga, kar je kar nekaj pralnih strojev. Toliko, da se vprašaš, če ne bi vendarle imel lastne štacune.

Morda pa se namesto člankom posvetimo le iskanju izdelkov, ki bi jih kupili ceneje in prodali dražje? Ljubitelji stare šare se včasih kar dobro znajdejo na eBayu, kjer je tovrstno posredovanje lahko prav donosno, a spet le za peščico specializiranih poznavalcev (in lastnika platforme).

Kot naslednjo fazo bi rad predstavil Zazzle. To je krasna spletna stran za ljudi z neizživeto umetniško žilico, kjer lahko na že izdelani platformi (privadimo se ji v nekaj urah) oblikujemo majice, obeske za ključe, voščilnice, koledarje in podobno blago, ki ga nato kupec naroči, Zazzle izdela in pošlje, mi pa le še preštevamo novce. Seveda ne gre vedno gladko, še vedno je treba dobiti kupce, ki so muhasti in bi radi čim več popustov, a napredek glede na revenue sharing sistem je očiten. Če prodamo (preko svojih linkov) svoj izdelek, lahko dobimo bistveno večji odstotek denarja, tudi 25 ali 30 odstokov cene. Se pravi, da moramo za tisoč dolarjev zaslužka prodati ‘le’ za štiri tisočake izdelkov. Zazzle ni edini. Ima konkurenco v CafePressu, Lulu in podobnih servisih.

Ali pa povsem sami naredimo izdelek, najdemo kupca, pokasiramo in mu pošljemo naročeno, kot se to dogaja z Etsyjem?

Ker moramo svoje izdelke promovirati s svojimi stranmi, blogi in se od kje, se takoj pojavi priložnost za postranski zaslužek na taistih spletnih metih, spet z reklamami in provizijami. Ker se moramo za takšno početje naučiti marsičesa o spletu, na primer postavljanja spletnih strani, grafičnega opblikovanja, spletne optimizacije, pisanja prodajno učinkovitih besedil, …, lahko tudi to znanje ponudimo trgu (verjemite, povpraševanja je veliko) in tako postrani zaslužimo še kot svetovalci, posredniki, oblikovalci, …

Zakaj, ne nazadnje, ne bi postavili svoje platforme, omogočili da delajo drugi in sami le vlekli provizijo?

Ja, tudi e-knjigo lahko napišemo in jo prodamo imetnikom iPhonov ali Kindlov! Splet je poln priložnosti za zaslužek, le odpreti je treba oči in ugotoviti, kateri kotiček komu najbolj ustreza. Pa seveda paziti, da nas spotoma ne ogoljufajo. Zato bom prihodnjič naštel nekaj znakov, po katerih  ugotovimo, ali imamo na spletu opravka z goljufi ali ugledno spletno stranjo.

  • Share/Bookmark

Kaj se lahko naučimo iz Wikipedijinih napak

December 26th, 2013 by pisanjebesedil

Na kratko: izkoristimo svoja močna področja in premagujmo tekmece, kjer so oni šibki.

Na dolgo: Wikipedija ima zanimiv model delovanja, ki pa ga je treba, kot vsak model, občasno prilagoditi, sicer sistem začne delovati zaradi sebe, ne več zaradi svojih uporabnikov.

Wikipedia ima kopico problemov

Naštel bom le nekaj težav Wikipedije, ki je v zadnjih letih postala vrhunska referenca, ki sicer ponuja kopico uporabnih podatkov, a si naziva reference v mnogih primerih ne zasluži.

1. Vsak lahko prispeva. Teoretično lahko piše o vsaki tematiki, če pa pri že napisanem članku odkrije napako, jo lahko tudi popravi. V praksi to izzveni tako, da članke pišejo tisti, ki imajo čas, ali pa jih morajo (na primer študentje na nekaterih fakultetah). ‘Imeti čas’ žal ne pomeni tudi ‘imeti znanje’, ‘biti študent’ pa prav tako ne pomeni, da je znanje o določeni tematiki osvojeno.

Tako lahko milijoni uporabnikov potrdijo, da so v kakšnem članku odkrili napako, jo poskusili popraviti, nato pa je urednik (običajno kar avtor članka) popravek preprosto prečrtal in popravil stanje nazaj na sebi ljubšo – napačno verzijo. Anonimnost, za katero se lahko avtorji / uredniki skrivajo na spletu, je podobna anonimnosti v avtomobilu. Ljudji, ki so sicer čisto v redu, v določenih situacijah pokažejo svoje najslabše lastnosti (pomislite le na pljuvače, ki se napenjajo na različnih forumih ali komentirajo dnevne novice) in žal imajo takšni ljudje v Wikipedijinem okolju ogromno moč, zaradi katere se bodo strokovnjaki pri zdravi pameti vedno umaknili ‘ljubiteljem’ s polovičarskim znanjem in veliko prostega časa.

Številne informacije na Wikipediji so na hitro prepisane iz nezanesljivih spletnih virov. Sodobne generacije imajo s knjižnicami vse pogosteje le izkušnjo informacijskega pulta, kjer naročijo obvezno čtivo (če to slučajno še ni na voljo v zgoščeni, izpitnim vprašanjem prilagojeni obliki) in knjige na policah niti ne znajo več poiskati. Poleg tega je njeno strukturo mogoče izkoristiti tudi za različne obešnjaške šale, ki lahko ob ustrezno dolgem ‘življenju’ preskočijo na tisoče portalov in tako postanejo resnica (saj vendar povsod tako piše). Tule je na primer zanimiva spletna stran, ki ponuja seznam nekaterih takšnih uspešnic:

http://www.pcworld.com/article/170874/The_15_Biggest_Wikipedia_Blunders.html

2. Trend kaže navzdol. Kljub obilici informacij, ki jih nenehno pridobivamo, k rasti Wikipedije prispeva vsak dan manj ljudi. Eden glavnih razlogov za takšno stanje je opisan v prvi točki, prištejem pa lahko še togo strukturo, neprijazen vmesnik za urejanje (tudi če se naučiš blogati ali sodelovati na forumih, se moraš tu učiti še enkrat) in pomanjkanje motivacije za enakomernejše razvijanje Wikipedije. Medtem, ko je o najnovejših računalniških igricah na voljo ogromno informacij, se podatki o zgodovinskih dogodkih, ki so sicer dostopni in preverljivi v vsaki knjižnici, na Wikipedijo le počasi pretakajo.

Ko se nekdo le loti nekega področja, na primer pravljice, je to znanje površno in pristransko, podatki, ki jih ta priljubljena enciklopedija ponuja, se na primer preveč zanašajo na Bettelheimovo knjigo Rabe čudežnega, čeprav ima ta kopico napak (a je zaradi različnih razlogov na seznamu obveznega čtiva za začetnike in Wikipedijo delajo prav ti – začetniki). Da bi nekega dne v slovenski Wikipediji prebral kaj o vse močnejši in vse bolje podprti teoriji, ki trdi, da pravljice dejansko ne izhajajo iz ljudskega slovstva, ampak so v ljudsko izročilo vstopile iz avtorskih del (množice se namreč povsod po svetu učijo ravno obratno), pa bom v svojem življenju najbrž težko doživel.

3. Kljub nenehnemu ponavljanju o demokraciji, so na Wikipediji nekateri bolj enaki od ostalih. Ko nas približno trikrat mesečno ob obisku najbolj priljubljene spletne enciklopedije (in petega najbolj priljubljenega mesta na spletu) pričaka prošnja za donacijo, lahko vsakič izvemo, da potrebujejo denar za računalniške (nujno) in odvetniške storitve (pametno). Logično je, da moramo plačati ekipo znalcev, ki ponujajo nekaj, česar drugi ne znajo. Sistemski vzdrževalci in specialisti avtorskega prava so seveda prav to. Toda ali ni tudi avtor članka strokovnjak, ki bi si za svoje delo zaslužil pošteno plačilo? V čem se pravzaprav interpretacija primera Bridgeman proti Corelu (avtorske pravice – odvetniki) razlikuje od dobrega članka o bozonih (kvantna mehanika – fizikalni kemiki)?

Seveda bi se dalo avtorjem nekaj kompenzacije ponuditi tudi v obliki avtoritete, ki si jo s članki lahko zgradijo. Vendar bi v tem primeru morali uvesti vsaj dve spremembi:

- Nič več anonimnosti. To je dobro, ker bi se mnogi prenapeteži potuhnili in nehali težiti ljudem, ki o določenih zadevah vedo več od njih, ali pa imajo vsaj malce drugačno mnenje (ker – enciklopedija gor ali dol – številne resnice imajo več kot en obraz in s tem ni nič narobe). To pa je tudi slabo, saj se mnogi ljudje nočejo izpostavljati. Verjetno je vsak aktiven uporabnik spleta že naletel na osebo, ki si je v resničnem življenju ne bi želel srečati. Takšen korak bi Wikipediji prinesel ogromno kakovosti na račun velike izgube pri količini. Vodstvo se je po mojem že zdavnaj odločilo, v katero smer bodo šli.

- Vsaj nekatere povezave bi se morale pretvoriti v dofollow. Tako bi najuspešnejši (no, to je relativno, verjetno bi bilo bolje, če bi rekel najbolj priljubljeni) avtorji lahko prek Wikipedije promovirali svoj blog, forum ali spletno stran. Seveda bi se takoj pojavile zlorabe, plačane povezave, fiktivni profili in tako naprej, to pa za seboj potegne nujnost drugačnega nadzora, kar je jasno spet povezano s stroški in drugimi ovirami. Wikipedijina odločitev za nofollow na vsa ‘zunanja’ mesta naravnost kriči: “Nisem spsooben nadzirati svojih linkov!” in to je pravzaprav v tem primeru čista resnica.

Pa pustimo Wikipedijo in pomislimo, kako lahko izognemo njenim težavam na svojih spletnih mestih (ali v resničnem življenju).

1.  Sodelujemo z ljudmi, ki imajo kaj prispevati. Če imamo informacijski portal, povabimo k sodelovanju ljudi, ki o določenih področjih nekaj vedo, ne kogarkoli. Preden kaj napišejo, naj se izkažejo z referencami, ne z bonusi v virtualnih svetovih domišljijskih iger.

2.  Naj bo trend navzgor. Širimo svoja spletna mesta glede na uspešnost svojih vsebin. Če imamo zanimive članke o otrocih, dodajajmo še več člankov o otrocih in povabimo še več strokovnjakov s področij, ki so že dosegla nekaj avtoritete. Dodajmo forum, povežimo se z avtoriteto iz ‘resničnega’ sveta. Posodabljajmo uporabniški vmesnik, da bo preprost in učinkovit tako za avtorje kot za obiskovalce. Imejmo odprto možnost komentiranja, kjer lahko sprejmemo kakšno uporabno kritiko (in ne domišljajmo si, da ne bo 90 odstotkov kritik neuporabnih, med njimi pa tudi žaljive, zapomnimo si le, da informacije ponujamo ljudem, ki jih potrebujejo).

3. Vedno mislimo najprej na uporabnike in šele potem na sistem, ne obratno. Ponudimo neko spodobno nadomestilo svojim avtorjem. Če ne v obliki denarja, pa vsaj avtoritete. Ko na primer povabimo k sodelovanju znanega popotnika, naj bo v njegov podpis vključena tudi povezava na njegov popotniški blog. In ta povezava naj bo dofollow, saj s tem zastavimo svojo avtoriteto za njegovo. Na veljavi dane besede pa konec koncev temelji vsak uspešen poslovni model.

Prihodnjič pa morda nekaj besed o uspešnih spletnih mestih, za katera še niste slišali, pa so prav tako odprta kot Wikipedia, a avtorjem za razliko od Wikipedije prinašajo nekaj avtoritete ali celo zaslužka.

  • Share/Bookmark

Česa nas Wikipedia lahko nauči o optimizaciji?

November 27th, 2013 by pisanjebesedil

Na kratko: pomembnosti vsebine in avtoritete.

Na dolgo: zadnjič sem že zapisal, da nam dober položaj na lestvicah rezultatov iskanj prinaša zmes relevantnosti in priljubljenosti. Sedaj bom na primerih še razložil, kako je to izkoristila Wikipedia in kaj se lahko naučimo od te priljubljene spletne enciklopedije.

wikipedia-in-optimizacija

Največja privlačnost Wikipedije je gotovo vsebina. Je informativna, včasih že kar izčrpna, a ničesar ne prodaja. Bralcem je to všeč in radi jo navajajo v svojih blogih, na forumih, celo v diplomskih in drugih strokovnih delih se sklicujejo nanjo. Ker je na spletu priljubljenost enaka avtoriteti, se pravzaprav nihče ne ozira več kaj prida na strokovnost, ki je pri tej enciklopediji žal še vedno kar pogosto zmanjka.

Se pravi – kljub napakam praviloma zaseda najvišja mesta pri vseh iskanjih, kjer Gugl in tovarišija pričakujejo odgovor v obliki informacij, ne v obliki blaga ali storitev. Pri informacijah, četudi površnih, pomanjkljivih, napačnih ali preprosto prepisanih iz drugih virov (ki so lahko bistveno podrobnejši ali pa prav tako napačni, vendar praviloma ne tako priljubljeni), je Wikipedia prva izbira in večini uporabnikov njene informacije povsem zadoščajo.

Druga prednost Wikipedie je njena odprta zasnova. Praktično vsak lahko kaj dopiše vanjo in osnovna ideja (da bi bilo sčasoma vse manj napak in vse več informacij) je v praksi kar dobro zaživela. Ker pa naj bi bile informacije podprte tudi s citati in povezavami, je postala Wikipedia sčasoma čudovit vir informacij tudi za iskalnike. Njen sistem internega linkanja je skoraj popoln.

Vsaka vsebina namreč lahko vsebuje na kupe povezav na druge vsebine, ki so včasih zelo, drugič pa le od daleč relevantne. Kak star SEO mojster bi seveda takoj zamomljal, da to ni v redu, ker je idealen link le en (tako se prenese največ avtoritete) in ta mora biti seveda čim bolj relevanten, a dejansko je tak sistem najbolj ‘naraven’.

Saj še vemo, kakšni so naravni linki, kajne?

Povprečen bloger namreč linka, kar mu ravno pade, ne ukvarja se s keywordi in relevantnostjo. Včasih ima linkov celo morje, včasih niti enega, nekatere vsebine linka kar naprej, nekaterih nikoli, skozi množico blogerjev (govorimo o stotinah milijonov, lepo prosim), pa se seveda statistično lepo pokaže, katere vsebine so najbolj priljubljene (ne najboljše, ampak najbolj priljubljene).

In ker so povprečneži zanimiva ciljna skupina, iz povprečij nato izhajajo vsi naslednji rezultati.

Naslednja prednost Wikipedie je seznam referenc na koncu. To ji daje videz strokovnega gradiva, ob katerem le redko kdo pomisli, da je morda prebrano vsebino s copy pastanjem pravzaprav morda postavil najstnik s petimi minutami odvečnega časa in zahvaljujoč silni avtoriteti te spletne strani gladko povozil nekaj let strokovnega dela še tako vrhunskega znanstvenika. Ker so v preteklosti med reference radi vtaknili svoje strani tudi SEO servisi, je Wikipedia na vse izhode, ki kažejo izven njenih strani, prilepila zloglasno oznako nofollow.

Da ta rešitev ni vedno idealna, je seveda svoja zgodba, a o tem prihodnjič.

Naj samo še povzamem skrivnosti Wikipedijinega uspeha:

1. dobra vsebina,

2. veliko vsebine,

3. nenehno sveža (nova in popravljena) vsebina,

4. ničesar ne prodaja,

5. ravno prav kaotično interno linkanje, ki odlično pretaka avtoriteto znotraj milijonov njenih strani,

6. koristne povezave na druga (relevantna) spletna mesta,

7. priljubljenost pri širokih ljudskih množicah, ki jo brez zadržkov linkajo.

Naslednjič pa, kot sem že omenil, nekaj napak Wikipedije, ki se jim pri naših spletnih straneh zlahka izognemo.

  • Share/Bookmark